Emir Okanović je absolvent Fakultete za upravo v Ljubljani in dolgoletni član debatnega kluba FU. Ukvarja se tudi z invalidsko problematiko, kjer je član številnih upravnih odborov invalidskih organizacij in neumoren borec za enake možnosti slehernega aktivnega člana družbe!

Volitve privilegij, ne dolžnost

Srednje mlada in starejša generacija še danes pomni dobro staro Jugoslavijo. Kot je rekel g. dr. Janez Drnovšek, »najzapletenejšo državo na  svetu«. Živeli smo razmeroma lepo, kljub temu, da je bila ta državna tvorba nekakšna socialistična utopija. Če je bila Jugoslavija poskus nebes, je Slovenija skok v realnost. Imamo tržno gospodarstvo, imamo relativno zdrav del gospodarstva in relativno gnilega. Imamo bolj ali manj uspešen socialni dialog in imamo še nekaj skrajno nenavadnega, volitve in referendume. In kako smo vzeli igro neposredne demokracije resno. Lačni smo bili tistih na videz tako enostavnih gibov, začenši s prihodom na volišče podpisom v volilni imenik, potem oditi na mesto razmisleka, in nazadnje volilna skrinjica, to pa je prava demokracija. 

In kje smo z našimi volitvami danes po osemnajstih letih? Ali je naša demokracija sedaj boljša, slabša. Rekel bi oboje. Malo je držav, ki bi svojo državotvornost temeljile na nečem tako demokratično svetem kot je referendum in Slovenija je ena od njih. Referenduma za neodvisnost se seveda nisem udeležil, bil sem premlad. To pa je edini dogodek, ki je minil brez moje malenkosti na volišču. Na začetku zato, ker se mi je zdela stvar dovolj zrela, da sem se počutil odraslega. Pozneje pa je stvar postala mnogo bolj resna,  če so se mi zdele volitve v državni zbor dokaj demokratične, pa je bil marsikateri referendum »zmazek« brez primere. 

Prvič sem prišel v dilemo ali iti na volišče, ko smo glasovali o tako imenovani umetni oploditvi žensk. Prvi tipičen primer tiranije večine nad manjšino in celo uspel je! Prva demokratična anomalija se je pokazala! Spraševal sem se,  kdo je na vrsti? Morda invalidi? Bomo tudi njim prepovedali otroke? V obrambo mene in mojih sotrpinov sem glasoval za/proti, ni se mi treba izjasniti,  to je moj privilegij. 

Takrat sem sklenil naslednje: Volim v prvi vrsti za obrambo človekovih pravic. Za Rome zastražene s policisti sredi Ambrusa, za ilegalne prestopnike in azilante, ki se jim,  kako je to, ko vržeš listič v glasovalno skrinjico,  niti sanja ne. Volim za »izbrisane«, da bodo spet napisani, volim za Severno Korejo, ki voli svojega »ljubljenega« voditelja, ne ker je to načelo demokracije ampak ker je to, da ne prideš na volišče,  kaznivo dejanje. Lahko bi rekel, da je moj oddani glas neke vrste demokratična molitev. In navsezadnje volim zato, da se me vsaj takrat sliši in če imam dovolj somišljenikov,  tudi usliši. Torej glasujmo zato ljudje,  ker je to, da glasujemo,  naš privilegij, ki ga mnoge države ne poznajo. Za ta privilegij smo garali in zato ga je vredno zadržati. Bodimo zraven še malo filozofov in upajmo si pomisliti, da je današnja Slovenija lahko boljša tudi in  predvsem zaradi nas. Bodimo torej glasni in v mejah dobrega okusa uporni. BODIMO TOREJ SLIŠANI.