Rok Avbar je absolvent sociologije kulture in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter dolgoletni debater. V obdobju študija je bil aktivno vključen v študentsko organiziranje in različne prostovoljne projekte na matični fakulteti.

Že kratek pregled opisov piscev teh spletnih dnevnikov nam pokaže, da so bili k sodelovanju povabljeni ljudje, ki se po svojih osebnostnih, študijskih ter poklicnih usmeritvah med seboj zelo razlikujejo. K temu ne prispeva zgolj dejstvo, da Zavod za kulturo dialoga združuje ljudi, ki jim je skupno razvijanje lastnih individualnih sposobnosti, temveč tudi to, da so bili k projektu  povabljeni ljudje, ki lahko nagovorijo različne »javnosti« in s tem prispevajo svoj košček v mozaik informiranja mladih. Sámo bistvo projekta, tj. izobraževanje in osveščanje mladih na področju politične participacije, ni omejeno le na očitno, torej da je treba mlade osvestiti, temveč poseže tudi na področje pridobivanja mladih glasov, ki  predstavljajo bodočo volilno bazo.

Bodimo odkriti in priznajmo, da so stvari večkrat same sebi namen ter da je projekt, financiran s strani Evrope in v nekem smislu namenjen Evropi, prepogosto ideološko opredeljen ter kontaminiran. Mlade je potrebno že kot »neuke« pritegniti v proces političnega odločanja ter jim, nevednežem, ponuditi pod nos politične programe, ki največkrat predstavljajo zgolj črke na papirju. Seveda pa je opredelitev takšnega projekta kot nevtralnega ter nedolžnega nevarno poigravanje v polju ideoloških manipulacij, ki  jim nevedna množica slepo sledi.

Čeprav sam uvod ne implicira ničesar spodbudnega, pa je namen samega zapisa ravno nasproten. Mladi, ki so se odločili del svojega življenja posvetiti kritičnemu vrednotenju, morajo nastale situacije spregledati in se jim previdno približati. Zavedati se morajo, da pri njihovih vsakodnevnih odločitvah ne gre za spreminjanje sistema, saj so namreč slednje že ideološko opredeljene. Lahko pa se vprašajo, kako se lahko znotraj sistema na novo opredelijo, postavijo nove vrednostne postavke ter s svojim delovanjem ne ciljajo na spremembo sistema, temveč na njegovo novo opredelitev.

Immanuel Wallerstein v svojem delu »Utopistike: dediščina sociologije« dobro razvije misel, ki je sicer prisotna že dalj časa, tj. da je sistem globalen in da so naša dejanja odraz naših kolektivnih predstav. Čeprav pretekli stavek ne odkriva ničesar novega, pa naj se bralec malce ustavi in razmisli, kako bi deloval svet, če bi se naše kolektivne predstave, ki so pogojene predvsem z medijskimi reprezentacijami, spremenile in kdo lahko to doseže. Informiranje mladih v smislu politične participacije ter osveščanja o pomembnosti njihovega glasu je lahko brez najmanjšega zadržka predmet manipulacije. V izogib priokusa teorije zarote pa je potrebno še zapisati, da je edino orodje, ki vas oziroma nas lahko pred tem rešuje, kritična opredelitev do omenjenega.

Kritično mišljenje v smislu preizpraševanja  (ne)znanega nam ne odpira le novih vrat, temveč za nami tudi zapira  že predolgo odprta vrata. Pravo kritično mišljenje, ki se od mladih istočasno zahteva (»želimo mlade, ki mislijo s svojo glavo«), pa zna biti za vladajoče elite problematično (»kaj pa ti mladi vedo, so brez izkušenj in nevedni«). Toda naj bralcev tega zapisa to ne ustavi! Naloga vsakega posameznika je, da po svojih najboljših močeh pomaga ustvariti »željeno, a moralno«, kar pa ne pomeni, da je to implicira delovanje, ki je vedno v sozvočju z logiko vladajočih.  Slednji vam sicer ponujajo možnost kritičnega mišljenja, toda postavlja se vprašanje, ali želijo vaša kritična dognanja tudi zares slišati.

Vsakodnevna komunikacija običajnih ljudi nam bolj ali manj kritična dogajanja predoči predvsem v obliki nezadovoljstva, ki je v našem majhnem, geografsko zamejenem prostoru toliko bolj očitno. Toda problem, ki se pojavlja pri tem, ni odkrivanje pomankljivosti obstoječega, temveč umanjkanje kavzalnosti. Kritičnim dognanjem, čeprav večkrat podvrženimi emocijam kot pa razumu, morajo za zadostitev zahteve po prevrednotenju slediti tudi dejanja. Spremembe, ki so na vsakodnevnem jedilniku političnega repertoarja, pa so minimalne in ne zadostijo ne beraškim, kaj šele gurmanskim brbončicam.

Potemtakem naša preizpraševanja, dognanja ter tudi hotenja ne morejo biti podvržena zgolj drobtinicam, ki nasitijo le  nezahtevne, pa še to samo leto dni pred obkrožanjem  kandidatov na volilnih lističih, temveč morajo biti repertoar vsakodnevne politike in odločanja. Odločitve mlade populacije ne morejo biti prepuščene manipulaciji, ozki usmerjenosti lokalnega okolja.  Zahtevati je potrebno, seveda s ciljem, da se stvari spremenijo v prid Človeka in to takoj!

Volitve ne predstavljajo zgolj izbire kandidata, ki bo v povolilnem obdobju izvoljeni predstavnik ljudstva, temveč  izbiro, ki nam omogoča predrugačenje obstoječega. Volitve  ne predstavljajo možnosti izbire med posamezniki, temveč zaznamujejo obdobje, v katerem lahko kritično razmišljujoč opazovalec vzame pod drobnogled delovanje sistema ter kritično oceni njegovo vrednost. Volilna pravica razmišljujočega posameznika ni privilegij, temveč je njegova dolžnost, saj je zaradi svojega verovanjskega ozadja primoran prispevati. Prevrednotenje obstoječega ni njegova pravica, temveč dolžnost, je njegova Hipokratova prisega.

Družba, ki vzgaja posameznike v veri, da je njihov glas osamljen in da se njegovega odmeva ne more slišati, je družba, ki mora biti na novo osmišljena. Glas razmišljujočega posameznika ni le njegov, temveč je tudi glas tistih, ki se jih ne sliši. Pierre Bourdieu v predavanju »Javnega mnenja ni« dobro izpostavi, da je pri vseh odstotkovnih analizah mnenja potrebno upoštevati tudi glas tistih, ki ga niso oddali ter mu pripisati pomen. Možnost izražanja mnenja ni lastna vsem, zatorej se temu privilegiju ne smemo odreči. V današnji situaciji prostora za pasivnost in neudeležbo, s čimer se posameznik že a priori izključi iz boja za spremembe, ni in ga tudi ne sme biti. Ne nasedajte lažnim obljubam, da bo v vašem imenu glasoval nekdo drug, temveč za spremembe poskrbite sami. Zatorej vprašanja o smiselnosti udeležbe mladih na volitvah in tudi v političnem odločanju ne sme biti. Ne preizprašujte pa le smiselnosti oddajanja glasov, temveč tudi izbiro kandidatov, programov in njihovega uresničevanja. Prednost demokratične ureditve pred totalitarnimi režimi je predvsem v tem, da se vsakih nekaj let dela zaključni račun. Bilanca se piše na volitvah. Glasovi in razmišljanje mladih mora poskrbeti, da bo bilanca v prihodnje pozitivna.