VOLILNA BUDILKA! 

Dijana Možina, univ. dipl. pravnica, zaposlena na Ministrstvu za okolje in prostor, nekdanja debaterka Debatnega kluba Logos iz Trbovelj, v času študija je v okviru predsedovanja Slovenije EU delala na Stalnem predstavništvu RS pri Združenih narodih v New Yorku.

Prodam volilni glas … je bil oglas devetnajstletnika, ki smo ga ob zadnjih volitvah zasledili na najbolj znani slovenski spletni dražbi. Ocenjevanje, ali gre za iskanje pozornosti ali za način izražanja nezadovoljstva nad državo, se mi v takšnem trenutku zdi povsem nerelevantno. Bolj se mi zastavlja vprašanje, ali omenjeno lahko preslikamo na odnos, ki ga imajo mladi do volitev in posledično do udeležbe na le-teh. 

Zagotovo se ne gre zanašati na načelo Ab uno disce omnes in je vsakršno posploševanje napačno, pa vendar trend udeležbe na volitvah za Evropski parlament z vsakimi volitvami pada. Zato je na tem mestu smiselno razmisliti o vrednotah, ki nam jih je vcepila demokracija in smo jih nekateri bolj,  drugi manj ponotranili. Sodelovanje na volitvah pomeni uveljavljanje demokratičnih temeljev. Udeležba izraža naš odnos do delovanja in nadaljnjega razvoja demokratične države ter izostruje odgovornost politikov.

Težko se je sprijazniti z dejstvom, da nekateri v resnici verjamejo, da volitve ničesar ne spremenijo. Po mojem mnenju gre za prve znake otopelosti, brezbrižnosti in nezavedanja. Kaj pa,   če ne-glasovanje samo  vpliva na rezultat volitev? Ravno glasovanje je tisto, ki povzroča spremembe. Seveda ne moremo utopično govoriti o spremembah celotnega sistema, pa vendar se moramo vprašati, kako nesodelovanje lahko prinese boljše rezultate? Na kakšen način se bomo borili pri vsakdanjih odprtih vprašanjih, pri raznovrstnih problematikah ali enostavno stvareh, ki na nas vplivajo, če ne ravno z aktivnim sodelovanjem, ko nam je le-to omogočeno? 

Evropsko pravo se srečuje z najrazličnejšimi starejšimi kot tudi novejšimi izzivi. Lahko govorimo zelo na široko npr. o sindikalnih ukrepih in prostem pretoku storitev, o boju proti terorizmu, področju javno-zasebnega partnerstva, varstvu zasebnosti ali pa precej ožje npr. kakšna je zaščita potrošnika in prodajalca in o določenih vidikih organizacije delovnega časa; v vsakem primeru je dejstvo, da gre za vprašanja, ki zadevajo vse nas in da je vpliv evropskega prava na slovensko pravo in prakso vedno večji. 

Eno najpomembnejših in v zadnjem času eno ključnih vprašanj so zagotovo tudi okoljske zahteve. Implementacija tovrstne zakonodaje ima daljnosežne posledice za trajnostni razvoj države in tako prednostne naloge EU (boj proti podnebnim spremembam, zaščita biotske raznovrstnosti, zmanjšanje negativnih vplivov onesnaževanja na zdravje, boljša izraba obnovljivih virov, inp.) igrajo izredno pomembno vlogo na nacionalni politični ravni.  

Pri tako pomembnih temah je osveščenost ne le pomembna, pač pa nujno potrebna, saj moramo znati razbrati informacije, s katerimi nas bombardirajo in si ustvariti lastno in predvsem celostno mnenje. Težko bi orisala bolje, kot z besedami enega najperspektivnejših in osveščenih predstavnikov mladih, ki pravi: »Vse recikliranje je brez pomena, če se istočasno izogibaš temu, kam bodo postavili smetnjake«. Dejstvo je, da je varstvo okolja bistveno za kakovost življenja sedanje, še bolj pa prihodnjih generacij.  

In prav iz tega vidika je zelo pomembna ravno participacija mladih. Ker smo v večini mi tisti, na katere bodo vplivale posledice zdaj sprejetih odločitev. Ker bomo mi tisti, ki bomo slej ko prej podedovali to zapuščino in ker smo konec koncev mi nosilci prihodnjih idej, prebijanja in razvijanja le-teh. 

Volilna pravica naj nam ne predstavlja samoumevnega privilegija, pač pa neodtujljivo sredstvo! Sredstvo, s katerim lahko dosežemo našo vključitev pri procesu odločanja. Ne sme nam biti vseeno, kdo nas zastopa tam, kjer se sprejme kar 80 odstotkov evropske zakonodaje, ki je večinoma, v obliki direktiv, neposredno veljavna tudi v našem prostoru. 

Morebiti res, da del odločitve o neudeležbi na volitvah nosi odmaknjenost, ki jo čutimo do dela Evropskega parlamenta, prevladujoča pa je vendarle zastopanost naših predstavnikov, saj se neredko kdo vpraša, kako bo 7 ljudi vplivalo na delo tako velike institucije.  Resda takšna zastopanost, v 736-članskem neposredno izvoljenem evropskem telesu, ne zveni ravno veliko, vendar ne smemo pristati na vlogo majhnega in manj pomembnega, saj lahko zamudimo in izgubimo veliko več, kot bi na prvi pogled lahko videli.  Potrebno je čutiti zastopanost. In ravno ti občutki  so tisti, ki nam prinašajo zavednost in ki nas povezujejo, pa čeprav gre slednje včasih v nepredstavljiv ekstrem populističnega.

Onkraj oceana  smo še pred meseci spremljali fenomen zgoraj omenjenega. Seveda bi bilo absurdno vleči vzporednice s takšno volilno evforijo pri volitvah evropskih poslancev. Tudi rezultat evropskih volitev ne bo niti od daleč primerljiv z njihovim skorajda ustoličevanjem zmagovalca. Gre namreč za dva popolnoma drugačna aspekta volitev. 

Pa vendarle, če kaj, potem jim ne gre zameriti zanosa, ki so ga čutili že ob sami ideji zagovarjanja svojega pogleda in občutka pripadnosti. Ko se človek zanima, kakšne so njegove opcije, ko se je pripravljen osvestiti in izobraževati ter predvsem zavzeti neko zdravo kritično stališče do trenutnega dogajanja ter na podlagi tega voliti, šele takrat, po mojem mnenju, lahko brez pomislekov rečemo, da je upravičil svojo volilno pravico ter opravil svojo državljansko dolžnost.

Če ne voliš, daješ moč tistemu, ki na volitve gre. Ne gre za vprašanje bolj ali manj pomembnih volitev, gre za princip uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, gre za svobodno izbiro in zmožnost lastnega odločanja v skladu s prepričanji. Čas je že, da v nas mladih zazvoni volilna budilka. Vsakokrat in ob vsakršnih volitvah!