Aljoša Slameršak je dijak 4. letnika na Gimnaziji Ptuj in dolgoletni debater. Izmed vseh prispevkov, ki smo jih prejeli smo njegov blog izbrali za najboljšega in ga nagradili z brezplačno udeležbo na zimski debati šoli v Ormožu.

 Pomanjkanje svobodomiselnosti, odprtega podajanja idej in enakopravnosti so glavne pomanjkljivosti političnih sistemov pred demokracijo. S prehodom v demokracijo postanejo omenjene vrednote neodtujljivi del pravic vsakega posameznika. Obenem pa pride do še večjega preskoka in sicer v dojemanju posameznika. Ta v novo vzpostavljenem sistemu ni več del raje, ki ni sposobna racionalno sprejemati odločitev o svojem življenju, ampak postane percepiran kot razumsko bitje, čigar mnenje je vredno enako, kot mnenje kogarkoli drugega. Zato je mnenje nekaterih, da bi na volitve morali iti povsem na mestu, saj nasprotna odločitev kaže neodgovoren odnos tako do težko priborjenih pravic, kot tudi do lastne racionalne entitete. Kljub temu pa zgolj formalna ideja demokracije in njenih vrednot ne pomeni, njenega uresničevanja sama po sebi.

 Zato se mi zdi smiselno govoriti o realnem mestu, ki ga imajo vrednote demokracije v politični realnosti. Stanje vrednot se mi zdi smiselno ovrednotiti skozi način prodora posamezne ideje v obstoječih demokratičnih strukturah. V skladu z načeloma svobodomiselnosti  in prostega pretoka, bi morala vsaka ideja biti aplikativna takrat, ko je v skladu s svobodnim konsenzom ljudstva. Če pa ideja ne prodira v skladu s potrebnim svobodnim konsenzom družbe, ampak je njen prodor primarno odvisen od konsenza nekega drugega dejavnika, je to zadosten dokaz o neobstoju demokratične družbe.

 Tako je odločitev voliti ali ne voliti nujno pogojena z upoštevanjem volje ljudstva, v skladu s pravico o svobodni izbiri. Če ta kriterij ni izpolnjen, potem ni demokracije in dani glas na volitvah velja zgolj za podporo obstoječemu nedemokratičnemu sistemu. Za izpolnjevanje omenjenega kriterija moramo nujno sprejeti to, da ideje ne bodo sprejete po svoji kvaliteti (kakršnekoli kriterije za kvaliteto pač uporabimo), ampak na podlagi konsenza ljudstva. Obenem pa mora ta konsenz izhajati iz ljudstva samega, ne pa iz drugega subjekta, ki bi ljudstvo s subverzivnimi metodami zavedel v odločanje zoper lastne interese. Če hočemo preseči pretekle strukture diktature nekega organa (kar je izhodiščni cilj naše demokracije), je potrebno gledati na svobodno voljo kot povsem izoliran koncept odločitev nekega subjekta brez vpliva drugega s subjektivnim ali objektivnim nasiljem. Če sprejmemo eno izmed oblik nasilja za upravičeno, potem nismo vzpostavili pravičnejše in svobodnejše oblike vladavine, ampak smo tiraniji nadali zgolj prikupnejšo masko.

 Situacija prodora političnih idej v zahodnih demokracijah ne deluje demokratično že na prvi pogled. Obstoj enih in istih političnih enot na oblasti priča o težki prebojnosti novih idej v parlament, temeljni steber demokracije. Vsekakor je na mestu, da poskušamo pojasniti zakaj je temu tako. Glavna problema ki jih navajajo manjše, neparlamentarne stranke (predstavnice katerih ideje čakajo na preboj) sta pomanjkanje denarja ter medijske izpostavljenosti, iz česar izhaja manjša zmožnost predstavitve svojih programov in pomanjkanje stika z volivci. To strankam ne omogoča dobre pozicije za vstop v parlament. Že na samem začetku torej vidimo, da ima pri udejanjanju političnih idej primarno vlogo kapital. Kdor ima plačilno sposobnost lahko organizira široko javno kampanjo, se prikupi volivcu z drobnimi darilci in zakupi prostor v medijih obveščanja. Na prvem nivoju predstavlja veliko prepreko novim idejam v politiko torej denar.

Tako pa je z vlogo kapitala v obstoječih, navidezno >>zacementiranih<< strankah v parlamentu? Če pogledamo usmeritev delujočih strank ugotovimo, da gre za stranke z različnimi prioritetami in mehanizmi za njihovo uvajanje. Tako nekatere v svojih programih poudarjajo varovanje okolja, druge postavljajo na prvo mesto socialno dobrobit... Pri teh strankah je pomen kapitala najbolj viden v zadnjih letih, ob upočasnitvi gospodarske rasti in nastopu gospodarske krize, saj se stranke vidno odpovedujejo svojim idealom, da izpolnjujejo pričakovanje kapitala (svetovnih bančnih institucij). Tako so socialne stranke opustile koncept socialne države (welfare state), okoljske stranke pa zmanjšujejo zahteve po borbi proti klimatskim spremembam, saj si tega v danih okoliščinah naj ne bi zmogle privoščiti. Kot rešitev za nastalo situacijo vidijo neoliberalistično politiko, ki v sedanji situaciji terja nekaj odpovedovanja ljudstva za dobrobit  smetane kapitala, kar naj bi dolgotrajno pomenilo tudi dobrobit ljudstva. Dokaj izrabljena >>fora<< bi lahko rekli. Se mar niso podobne ekonomske logike neuspešno posluževali že v 80.ih letih, ko so verjeli v t.i. teorijo pronicanja (finančna dobrobit višjih slojev, posledično pomeni  dobrobit celotne družbe).

Kje se v nastali situaciji skriva socialnost socialno naravnanih strank? Nekje za interesom kapitala. Slednje pa ne pomeni, da so obstoječe politične stranke tako skorumpirane, da  žele postavljajo kapital na prvo mesto. Problem je v tem, da druge možnosti pravzaprav nimajo, saj ob morebitni odločitvi za njo ne bi obstale. Umeščanje kakršnihkoli političnih idealov je dandanes nujno pogojeno s splošno uveljavljeno gospodarsko politiko neoliberalizma. Če ti ustrezajo njenim praksam, so sprejemljivi in se lahko implementirajo, sicer ne. Zakaj? Najverjetneje zato, ker se je povsod po svetu uveljavila neoliberalistična gospodarska struktura, ki ne dovoli alternativ. Če imamo neko vizijo, ki neoliberalizmu nasprotuje je ta obsojena na propad, četudi neoliberalistične strukture direktno ne nasprotujejo naši ideji. V institucijah (EU, Mednarodne banke, Mednarodnega monetarnega sklada...) pač ne moremo sodelovati, če ne igramo po njihovih pravilih. Lastnim državljanom ne moremo zagotoviti blagostanja, h kateremu stremimo, ko vrednoto sociale postavljamo pred kapital, zato ker sami, v zaprti državi ne premoremo sredstev za zagotovitev blagostanja. Kljub temu, da je naša ideja dobra, je ob embargu drugega pola zgolj iluzija.

Politične ideje se torej uveljavljajo zgolj ob privolitvi kapitala. A vendar to samo po sebi ne pomeni, da živimo v nedemokratični družbi, saj obstaja možnost, da je ljudstvo takšni ureditvi dalo svoboden konsenz. Vendar pa svoboden konsenz politiki, ki izroča pristojnost ljudstva za oblikovanje države, v roke drugega subjekta nima nobenega smisla, saj v tem primeru dopuščamo možnost, da se ljudstvo demokratično odpove demokraciji.

V okviru politične realnosti, za uveljavitev ideje prednjači konsenz kapitala pred konsenzom ljudi. Sistem je nastavljen tako, da kar ni v skladu  z oblikovano globalno ideologijo razpade samo po sebi. Oblikovanje takšne ideologije je prestalo kriterije demokratičnosti in dobiva konsenz ljudstva, a vendar deluje proti temeljnim načelom demokracije, saj uveljavlja hegemonijo ene ideologije, brez možnosti, da bi ljudstvo kritično obravnavalo alternativo. Kapital predstavlja nadzor, ki ni v dobrobit ljudi, ampak v dobrobit samega sistema. Čeprav zgleda, da situacije s prihodom/neprihodom na volišča ne moremo spremeniti pa se še zmerom lahko odločimo, da obstoječega sistema vsaj ne bomo podpirali in zato ne gremo na volišča.

You press the button every four years and call it democracy?

                                                                                                          (Noam Chomsky)

Naslovna izjava večnega cinika Noama Chomskega v enem samem stavku lepo opozori na problematičnost koncepta predstavniške oziroma posredne demokracije. Ne le, da nas je pripeljala v stanje apatičnosti do političnega, velike pasivnost ljudstva in da dopušča tiranijo (večine), enostavno ne doseže nekaterih smotrov demokratičnega procesa in ne sledi osnovnim idejam demokracije. Na drugi strani imamo alternativo - deliberativno demokracijo, ki temelji na razmišljanju, zavedanju in javnem razpravljanju (kar se strokovno imenuje deliberacija). Ta reši probleme predstavniške demokracije in, kot se je lepo izrazil Nenad Miščević: »v tem primeru demokracija uspe izpopolnit samo sebe«. Kako? Tako, da dosledno sledi svoji teoretski formi.

Težnje po taki demokratični teoretski formi so se v modernih časih pojavile kot odgovor na probleme vladavine absolutnih in aristokratskih političnih suverenov. S konstruktom družbene pogodbe (in naravnega stanja) lahko pokažemo, da je vzpostavitev politične oblasti nujna. Ne glede na to ali gre za monarha z absolutno oblastjo ali je to aristokracija - vladavina najboljših (pri čemer je dodatni problem definicija najboljših in iskanje ljudi s pravo vednostjo), ima taka politična institucija vedno tudi svoje interese in nikoli ne moremo vedeti, da jih morda ne bo postavila pred skupno dobro. In ko se enkrat strinjamo, da je politična oblast upravičena samo takrat, ko zagotovo dela v dobro ljudi, skrbi za uveljavitev njihovih interesov in zagotavlja najboljše možne pogoje za življenje (ko pač opravlja svoj del »pogodbe«), se takoj pojavijo težje po redefiniciji političnega suverena. Tak problem reši vpeljava demokratične ureditve, ki stoji na dveh predpostavkah (in tukaj navajam misli Davida Millerja); 1) vsaka oseba je enakovredna drugi, vsakdo mora uživati iste politične pravice in 2)najboljše jamstvo za varovanje interesov ljudi je, da jih naredimo za končno veljavni vir politične oblasti. Od ljudi tako demokracija zahteva zanimanje za politična vprašanja.

Toda če analiziramo trenutno stanje, kmalu ugotovimo, da smo se znašli v trendu nezanimanja za politiko (ki je zelo očiten predvsem med mladimi). Ti kažejo bore malo želje po kakršni koli vrsti politične participacije, kar dokazuje tudi nizka volilna udeležba na zadnjih (nacionalnih in evropskih) volitvah. Ljudje so preprosto mnenja, da je politika nekaj kar se jih sploh ne tiče, so nezaupljivi do politikov (češ, da so vsi enaki in da delujejo zgolj v svojo korist) - skratka politiko dojemajo kot nek »okužen« pojem z negativno konotacijo. Tako smo priča demokratičnemu deficitu, ki se odraža v cinizmu, izgubi vere v demokracijo in vse bolj ne-reprezentativnim vladam. Vse manj je tistih, ki jih demokracija postavlja v svoje izhodišče - aktivnih državljanov namreč. In vse to se dogaja kljub temu, da smo si po stoletjih boja zagotovili pravico do soudeležbe v oblasti, pravico do popolne svobode; kljub temu, da od države zahtevamo, da nam z ukrepi pomaga v časih podnebne in ekonomske krize - na svoje dolžnost biti demokratičen subjekt pa ob tem očitno kolektivno pozabljamo. Kljub temu da imamo trenutno največ izobraženih ljudi v zgodovini in bi bilo smotrno verjeti, da se bo to rezultiralo v bolj aktivnem državljanstvu, smo še vedno priča deficitu in politični nezavednosti, čeprav so vsi teoretiki napovedovali drugače.

Na tej točki je v iskanju odgovora na vprašanje zakaj smo se znašli v taki situaciji vsekakor smiselno kritično premisliti koncept na katerem stoji trenutni politični sistem - koncept posredne demokracije. Osrednji problem le-te je odsotnost javne razprave in odločanja (in ravno to po mojem mnenju privede do stanja apatije)

Ob tem zagotovo najprej pomislimo na v naslovni izjavi najbolj očitno predstavljen problem. Le enkrat na štiri leta je človek dejansko udeležen v oblasti (čeprav je v demokraciji prav ljudstvo nosilec oblasti). Politiki lahko v štiriletnem obdobju počnejo marsikaj, velikokrat ne izpolnijo vseh svojih obljub. In zato pogodba - obljuba med volivcem in politikom (predstavnikom volivca) izgublja na legitimnosti in ljudje tako enostavno izgubljajo zaupanje v politike in njihovo predstavništvo. Velik problem je tudi to, da mora človek vedno voliti za cel paket predlogov ter idej in velikokrat se zgodi, da se v celoti ne strinja z nobenim paketom. In tako mora voliti najboljšo možnost med najslabšimi. Na ta način se politična nestrinjanja velikokrat zamolčijo in nato nekoč izbruhnejo, kar spet rezultira v neveri volivcev v demokratičen proces. Bistven problem takega sistema je tudi, da le-ta ne oblikuje javnosti (ki je temelj demokracije), tudi že formirani javnosti pa ne dviga kvalitete. Tukaj se je smiselno spomniti že več kot 2000 let starega očitka demokraciji. Platon je v svoji prispodobi o zveri razvijal misel, da se vsaka demokracija izrodi v iskanje vednosti o tem kaj je ljudstvu všeč, kaj ljudje radi slišijo. In ko nekdo to vednost najde zna obvladati zver - zna pasivizirati ljudstvo. Ne glede na to da Platonova kritika izhaja iz zgražanja nad dejstvom, da demokracija predpostavlja, da ni absolutne resnice, je njegov očitek o pasiviziranju v tej razpravi vsekakor smiseln. Politika namreč vse bolj postaja boj za oblast in iskanje vednosti, kako zavesti in prepričati ljudi, čeprav naj bi bila v esenci iskanje racionalnih argumentov in večni javni diskurz z vedno praznim mestom boja za resnico. In ne-nazadnje, predstavniška demokracija je tiranija večine, in ne-glede na to da njeni zagovorniki trdijo, da je to še vedno edini učinkoviti in legitimni način glasovanja (načelo enakovrednosti vsakega glasu je tu sicer res upoštevano), enostavno prezre probleme in zahteve manjšine, ki tako velikokrat sploh ne postanejo predmet političnih debat. Na drugi strani deliberativna demokracija s poudarjanjem javne razprave rešuje te probleme in odpravlja očitke demokratičnemu konceptu ko dejansko sledi teoriji demokracije.

Pri deliberativni demokraciji gre za to (in tukaj spet povzemam misli Nenada MIščevića), da vse probleme rešujemo z racionalnim diskurzom. Ni preglasovanja, sklep je vedno sprejet na podlagi premisleka in zasedanja. Tako se približamo demokraciji kot »nikoli dokončani zgodbi«, kjer se v boju za resnico (ki ni nikoli vzpostavljena) večno soočata pozicija in opozicija. S tem se oblikuje in izpopolnjuje javno mnenje, politiki in stroka pa imajo dejansko vpogled v to, kar v danem kontekstu želi ljudstvo. In točno to je prvinska demokracija - odločitev kaj je prav je kontekstualna in v rokah ljudi. Privrženci take oblike (med njimi znani filozofi Hannah Arent, Habermass, Gutmann, Thompson) navajajo štiri načela, ki so potrebna za delovanje take ureditve in sicer: 1) politično razpravljanje mora biti smatrano kot državljanska vrlina, 2) veljati mora politična enakost, 3) splošno prepričanje mora biti, da razprava pripelje do najbolj etičnih in dobrih odgovorov (če ni absolutne resnice in če smo res vsi racionalni - kar sta dve predpostavki demokracije - te ideje ni težko sprejeti) in 4) pravica do državljanstva se mora kazati v pravici do političnega sodelovanja.

Skratka temelj te ideje je, da je potrebno v politiki svoje stališče javno in argumentirano predstaviti. (Zato, ker morajo nasprotniki mojih idej naprej dobro razumeti moje argumente, da lahko vzpostavijo racionalno opozicijo) In zgolj v takem diskurzu, ki teži stran od skrajnosti je moč najti kompromise. Dogovor je tako lažji (nasprotniki bodo sicer tukaj rekli, da dogovor pač včasih ni mogoč, a za deliberativno demokracijo, ki temelji na konsenzu, je preglasovanje pač zgolj skrajno sredstvo, ki se ga uporabi, zgolj ko kompromis ni mogoč).

Na tej točki se še enkrat vrnimo k izjavi N. Miščeviča: «deliberativna demokracija izpopolnjuje samo sebe«, zato ker edina striktno sledi trem demokratičnim izhodiščem-idealom; 1) ne obstaja absolutna vednost o dobrem vodenju države (ki bi jo posedovali zgolj »najboljši«), 2) vsi smo enakovredni in 3) vsi smo zmožni racionalnega premisleka (pri čemer racionalni premislek definiram kot formo) in ker vsi skupaj tvorimo javnost - javno sfero, je javnost tista ki oblikuje državo.

Skozi deliberativno demokracijo - skozi razpravo namreč nadgrajujemo in oblikujemo zmožnost strukturiranja racionalnega argumenta, imamo možnost in znanje poslušati drugega in tako vzpostavljamo negacijo nasprotnih stališč. Urimo in prakticiramo svoj um in logično konsistentnost, ter (za zmožnost slediti razpravam) poskušamo pridobiti čim več informacij. In tako nenehno vzpostavljamo pozicijo racionalnega - demokratičnega subjekta. Pa smo res to? Lahko res vsem ljudem zaupamo oblast, bi očitali nasprotniki demokracije razprave. A vendar tudi v predstavniški demokraciji izkažemo zaupanje volivcem ( sicer vsaka štiri leta) in ne glede nato - osnovna ideja demokracije je pač ta, da lahko vsak participira v oblasti. Takoj ko zapademo v argument, da naj bo oblast v rokah strokovne elite smo pri aristokraciji, vladavini najboljših - pri čemer so najboljši definirani kot tisti z vednostjo o vodenju države. In to seveda ni demokratično že po sami formi, hkrati pa predpostavlja idejo, da obstaja neka vednost, ki jo ti »najboljši« posedujejo, kar je spet v nasprotju z večno praznim mestom boja za resnico v demokraciji. Ali je taka vladavina najboljših dobra ureditev ali ne, ali obstaja vednost o absolutno dobri in ne-kontekstualni ustavi...to so zanimiva vprašanja, vsekakor pa to ni demokracija. Tako moramo, če želimo kvalitetno demokracijo, vedno igrati vlogo budnega racionalnega demokratičnega subjekta (četudi to nismo).

Demokracija stalne razprave nam ponuja tudi mehanizme, ki omogočajo, da vsaka ideja postane predmet politične razprave. Interesne skupine, nevladne organizacije, mediji, posamezniki lahko narmeč z argumenti opozorijo na svoje probleme in zahteve in tako postanejo del političnega, danes pa se marsikdaj zgodi, da o takih problemih (politična) javnost sploh ni obveščena.

In ne-nazadnje - deliberativna demokracija navaja javnost na odprtost, razvija njeno odgovornost, razvija javnost samo. Javnost tako ni posledica oblasti, ampak je oblast posledica javnosti - in to je demokratični ideal.

Najbolj smiseln očitek taki vrsti demokracije je, da ji nobena tema ni sveta (kar je res). Vse je namreč predmet javnega odločanja. In že dejstvo, da nekateri to uporabljajo kot očitek nakazuje na elitistično strukturo, ki je zame daleč od demokratične. Strinjam pa se, da naj bi imela demokracija eno omejitev - človekove pravice, in nasprotniki bodo rekli, da so v deliberativni demokraciji tudi te lahko postavljene pod vprašaj. Vendar ne - tako demokratično razpravo kot jo zagovarjam, lahko imamo samo v državi, kjer so z ustavo določne človekove pravice; opisana diskusija namreč ni mogoča na kraju kjer ni vzpostavljen koncept enakopravnosti, dolžnosti države in demokratičnosti.

Na koncu lahko sklenem, da je v danem trenutku enostavno potrebno nekaj narediti. V časih krize si ne moremo dovoliti apatičnosti, dati oportunistom možnosti, da se okoristijo na oblasti in se predati razmeram. Če želim vse pravice in ugodnosti, ki mi jih demokratični proces nudi, moram za to nekaj tudi narediti. In v procesu predstavniške demokracije nimam veliko možnosti, če pa le-tej dodam idejo razprave, javne odločitve in premisleka dobim ureditev, ki izpolni demokratični ideal, hkrati pa je po moje dober korak k iskanju rešitev za trenutno stanje. In da mi možnost, celo vzpodbudi me, da sem tudi jaz del te rešitve.

 Kaj vpeljava tega pomeni v praksi, je drugo vprašanje, vendar menim, da je potrebno to idejo podpreti in jo poskušati živeti. To je prvi korak k političnemu idealu in je zaenkrat dovolj - demokracija je tako ali tako »samo proces, ki deluje, ko se delamo, da deluje« In deluje zgolj zato, ker se delamo, da deluje.

                                                                                                                                 Miha Andrič

 Grega Gostenčnik je doktorski študent politologije na Evropskem univerzitetnem inštitutu (EUI) v Firencah. Na inštitutu sodeluje v projektu za oblikovanje spletne aplikacije za volilni nasvet za evropske volitve 2009 - »EU Profiler«. Pred tem si je pridobil delovne izkušnje kot praktikant v kabinetu Janeza Potočnika, evropskega komisarja za znanost in raziskovanje in v zasebnem lobističnem podjetju za evropska vprašanja v Bruslju. Magistrski študij politologije je zaključil na Svobodni univerzi Amsterdam (VU) in dodiplomski študij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. V času študija v Ljubljani je aktivno sodeloval z zavodom Za in Proti pri razvoju debate v Sloveniji.

V prihodnjih mesecih boste zagotovo veliko slišali o pomembnosti Evropske unije. Mnogi vas bodo prepričevali, da je članstvo v tej družini evropskih držav za Slovenijo nesporno pozitivno. Prav tako vas bodo poskušali dopovedati, da se je iz tega razloga dobro udeležiti volitev v Evropski parlament, kjer bomo imeli možnost odločati, kdo nas bo predstavljal v prihodnjih 5 letih v Bruslju oziroma Strasbourgu. Namesto, da bi vas poskušal prepričevati še sam s splošnimi razlogi, zakaj je Evropska unija dobra in pomembna tudi za vsakega posameznika, sem se namenil v tem blogu deliti bolj osebno izkušnjo z Evropsko unijo in kako je vplivala na moje vsakdanje življenje.

Z Evropsko unijo sem se nekoliko bliže prvič srečal prav preko debate, kjer smo pogosto debatirali o dobrih in slabih straneh članstva Slovenije v njej in razpravljali o drugih temah povezanih z evropskim združevanjem. Prav tako sem bil že dovolj star, da sem imel možnost voliti na prvih evropskih volitvah 2004. Resničen začetek prepletanja moje poti z Evropsko unijo pa se je začel z odločitvijo, da se odpravim na mednarodno izmenjavo v Nemčijo kot Erasmus študent. Pridobil sem Erasmus štipendijo od Evropske unije, brez katere si te izmenjave ne bi mogel privoščiti, prav tako pa sem pri urejanju začasnega bivališča ali zdravstvenega zavarovanja imel veliko manj problemov kot študentje, ki niso bili državljani Evropske unije.

Pozitivna izkušnja iz Erasmus izmenjave me je opogumila, da sem se odločil za magistrski študij politologije v Amsterdamu. Tokrat nisem bil na mednarodni izmenjavi, ampak redni študent povsem z enakim statusom, ki so ga imeli nizozemski študentje. Zahvaljujoč Evropski uniji sem plačal enako šolnino in bil tudi upravičen do njene povrnitve do 75%, ki jo vrne vsakemu nizozemskemu študentu njihova vlada. Seveda pa sem prav tako kot v Nemčiji kot evropski državljan imel veliko manj problemov z urejanjem različnih prezapletenih birokratskih postopkov.

Po zaključku študija na Nizozemskem sem si želel pridobiti predvsem nekaj delovnih izkušenj in sreča je tako nanesla, da sem se prijavil na prakso v Evropski komisiji in dobil priložnost 5 mesecev delati v kabinetu Janeza Potočnika. S to prakso sem dobil priložnost ne le uživati pravice, ki jih omogoča Evropska unija, ampak tudi dejansko sodelovati pri njenem delu v eni iz med njenih institucij. Izkušnje so nepozabne še posebej, ker so dimenzije dela za nekoga, ki prihaja iz manjše države nepredstavljive. Evropska komisija spremlja odločitve za 500 milijonov ljudi in upravlja proračun, ki je 10 krat večji od slovenskega. Drugo polovico leta pa sem imel priložnost spoznati delovanje lobističnega podjetja za evropska vprašanju in tudi teh 5 mesecev so bili zame dobra in neponovljiva izkušanja. V enem letu sem imel možnost izkusiti kako birokratski center Evrope diha in deluje.

Če ste mislili, da se je z mojim odhodom iz Bruselj, moje prepletanje z EU končalo ste se zmotili. Sedaj sem v prvem letniku doktorskega študija politologije na Evropskem univerzitetnem inštitutu (EUI) v Firencah, ki je močno povezan z Evropsko unijo. Univerzo so ustanovile države članice Evropske unije z namenom, da bi se študenti in profesorji ukvarjali s študijem in raziskovanjem tistih vprašanj, ki imajo vseevropski značaj. Šolo obiskujejo študentje iz vse Evrope in tudi sveta, ki študirajo bodisi družboslovne vede, pravo, ekonomijo ali zgodovino. Tudi v tem primeru ne bi mogel študirati na tej šoli, če ne bi bilo Evropske unije.

Pa še to. Ob vsem tem premikanju po evropskih državah, ki so že uvedle evro, postane tudi uporaba skupnega denarja nekaj povsem samoumevnega. To sem se zavedal šele tedaj, ko sem želel v majhnem kraju na Madžarskem kupiti eno malenkost. Ravno ko sem želel vstopiti v trgovino sem ugotovil, da imam v denarnici samo evre in nobenih forintov. Tako mi ni preostalo nič drugega, kot da sem se obrnil in ostal brez stvari, ki sem jo želel kupiti, ker se mi ni splačalo zanjo iskati menjalnico ali menjati denarja. Tedaj sem se tudi spomnil, da sem do takrat prepotoval štiri države in zahvaljujoč evru nisem niti enkrat moral razmišljati o zamenjavi valute.

Evropska unija vam lahko pomeni različne stvari. Zame osebno pa pomeni predvsem večje možnosti za študij ali delo in priložnost za neovirano potovanje po Evropi. Zaradi tega razloga bom zagotovo spremljal evropske volitve in izrazil svojo voljo na volilni dan. Še naprej me bo zanimalo ali bomo imeli vsi evropski državljani enake možnosti izbirati mesto študija ali dela v katerikoli evropski državi in uživali enake pravice.

Kaj se trenutno dogaja v Evropskem parlamentu? To vprašanje si v Sloveniji pa tudi širše v Evropi ponavadi zastavijo le tisti, ki se z Evropskim parlamentom ukvarjajo, največkrat poklicno. Sam sem se v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije zelo veliko ukvarjal s temami, ki jih je obravnaval Evropski parlament. Verjamem, da bi skoraj vse presenetila raznovrstnost zadev, ki se znajdejo na dnevnem redu Evropskega parlamenta.

Uporabim preprosto metodo - pogledam spletno stran Evropskega parlamenta in ugotovim, kaj se je tam nazadnje dogajalo. Z enim klikom in v slovenskem jeziku najdem sledeče teme: človekove pravice, označevanje krmil, podnebne spremembe, odnosi med Izraelom in Palestino, zaščita manjšin, Guantanamo, zaščita otrok, biotska raznovrstnost, kazni za delodajalce nezakonitih priseljencev, ekološke naložbe, Obama, podnebni sveženj 2020.

Majhen izsek iz ogromnega nabora tem, s katerimi se ukvarjajo evropski poslanci in poslanke. Zakaj je potem interes majhen in udeležba na evropskih volitvah nizka (28,35 % volilnih udeležencev v Sloveniji leta 2004)? Ne, ne »kupim« argumenta, da zato, ker o marsičem Evropski parlament ne odloča, ampak lahko samo pove mnenje. Slovenski predsednik ima veliko manj pristojnosti v slovenskem političnem sistemu kot Evropski parlament v evropskem, pa se vseeno veliko več ljudi zmiga na predsedniške volitve (58,46 % v 2. krogu predsedniških volitev 2007).

Ljudje smo pragmatična in velikokrat preprosto misleča bitja. Lažje je skleniti: »Bo že naša vlada poskrbela, da bomo od Evrope dobili to, kar je najbolje za nas!« Marsikateri volivec Janeza Janše bo uresničevanje slovenskih nacionalnih interesov v Evropi raje zaupal Borutu Pahorju (in obratno) kot pa velikemu evropskemu parlamentarnemu konglomeratu, kjer se sedem malih Slovencev porazgubi med množico Nemcev, Francozov, Britancev.

Ko razmišljamo o Evropski uniji, so zeleni, desni, liberalni, levi interesi podrejeni nacionalnim interesom. Da, volitve so evropske, ampak javnosti so še vedno nacionalne, predvolilne debate prežete z nacionalnimi temami, poslanci in poslanke v Evropskem parlamentu še zmeraj »naši«, ker so Slovenci in ne ker so zeleni, desni, liberalni ali levi.