DOKUMETI, ZA KATERE JE BILA LJUDMILA NOVAK GLAVNA POROČEVALKA EVROPSKEGA PARLAMENTA (3)

1. Odločba Evropskega parlamenta in sveta o enotnem okviru Skupnosti za preglednost kvalifikacij in usposobljenosti (Europass)

15. december 2004

Dokument govori o oblikovanju enotne zbirke dokumentov, ki bodo mladim, ko se bodo potegovali za službe doma in v tujini, omogočal jasno, dosledno in mednarodno pregledno posredovanje osebnih sposobnosti, znanja in usposobljenosti. Predlog s spodbujanjem preglednosti in primerljivosti usposobljenosti in znanja lajša poklicno mobilnost v Evropi. Tako po eni strani prispeva k doseganju strateških ciljev Lizbona 2000 in po drugi izboljšuje kakovost splošnega in poklicnega izobraževanja v Evropi. Zbirka Europass sestavlja pet dokumentov:

• življenjepis Europass,
• potrdilo o mobilnosti Europass (za tečaje usposabljanja v drugih državah),
• dopolnilo k diplomi Europass (za univerzitetne diplome),
• potrdilo o jezikih Europass (o znanju tujih jezikov) in
• dopolnilo k certifikatu Europass (za tečaje usposabljanja).

Več info: http://www.europarl.europa.eu/oeil/file.jsp?id=239612

Povezava na dokument: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+REPORT+A6-2004-0056+0+DOC+WORD+V0//SL&language=SL

2. Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu

15. februar 2006

Ljudmila Novak v dokumentu ugotavlja, da so številne države že dosegle pomemben napredek pri vzpostavljanju sistemov za zagotavljanje kakovosti in pri spodbujanju sodelovanja. Kljub temu so potrebni nadaljnji ukrepi; predvsem morajo visokošolske ustanove nadaljevati s prizadevanji za izboljšanje kakovosti s sistematično uvedbo notranjih mehanizmov, ki so povezani z zunanjim zagotavljanjem kakovosti. Zato je EU sprejela priporočilo, v katerem je opredeljenih pet korakov na poti k vzpostavitvi vzajemnega priznavanja sistemov zagotavljanja in ocenjevanja kakovosti, in sicer:

• notranji mehanizmi zagotavljanja kakovosti,
• skupni niz standardov, postopkov in smernic,
• evropski register agencij za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo,
• avtonomija univerze pri izbiri agencije in
• pristojnost držav članic pri upoštevanju ocen in sprejemanju odločitev.

Pobuda pozitivno prispeva k vzajemnemu priznavanju sistemov za zagotavljanje in ocenjevanje kakovosti v Evropi. Zlasti je Novakova v poročilu podprla konkretne ukrepe, ki jih Komisija predlaga za izboljšanje učinkovitosti in preglednosti evropskega visokošolskega sistema ter večjo privlačnost sistema za študente in znanstvenike. Dobra stran zagotavljanja kakovosti je, da visoka kakovost zahteva večjo mobilnost študentov in delavcev, kar je pomembno v okviru lizbonske strategije. Pozitivno je tudi, da je sistematična uporaba enotnega sistema za zagotavljanje kakovosti kot instrumenta za nenehno izboljševanje kakovosti v visokošolskih ustanovah pomemben predpogoj za doseganje želenega vzajemnega priznavanja kvalifikacij in diplom v Evropi. Le s sistematično uporabo mehanizmov za zagotavljanje kakovosti na tak način lahko zagotovimo visoko kakovost visokošolskega izobraževanja v EU, spodbujanje poučevanja v visokošolskih ustanovah in lažjo primerljivost med nacionalnimi izobraževalnimi sistemi.

Več info: http://www.europarl.europa.eu/oeil/file.jsp?id=5207052

Povezava na dokument: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+REPORT+A6-2005-0261+0+DOC+WORD+V0//SL&language=SL

3. Resolucija Evropskega parlamenta o vseživljenjskem učenju za znanje, ustvarjalnost in inovacije – izvajanje delovnega programa "Izobraževanje in usposabljanje 2010"

18. december 2008

Izobraževanje in usposabljanje sta pri gospodarskih in družbenih spremembah ključnega pomena. Prožnost in varnost, potrebni za ustvarjanje novih in boljših delovnih mest, sta odvisni od tega, da vsi državljani vse življenje pridobivajo ključne kompetence in posodabljajo svoje spretnosti. Vseživljenjsko učenje spodbuja ustvarjalnost in inovacije ter omogoča polno gospodarsko in družbeno udeležbo. Zato si je Svet v delovnem programu Izobraževanje in usposabljanje 2010 zastavil ambiciozne cilje, ki podpirajo uresničevanje lizbonskih smernic za rast in delovna mesta. Te cilje je mogoče doseči le z vztrajnimi dolgoročnimi prizadevanji.

Prispevek Ljudmile Novak k tretjemu skupnemu poročilu izkazuje znaten napredek in izzive pri reformah na področju izobraževanja in usposabljanja. Posebna prizadevanja pa bodo potrebna na naslednjih področjih:

• boljša usposobljenost,
• strategije vseživljenjskega učenja in
• trikotnik znanja (izobraževanje, raziskave in inovacije).

V okviru tega dokumenta bi po mnenju poslanke v vsaki državi članici morali izvajati skladne in obširne strategije ter orodja vseživljenjskega učenja, o katerih sta soglašala Evropski parlament in Svet (kot je Evropski kvalifikacijski okvir, Europass, okvir ključnih kompetenc, priporočila o mobilnosti in zagotavljanju kakovosti v visokošolskem izobraževanju), pa tudi krepiti trikotnik znanja in izboljšati priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja ter poklicnih kvalifikacij, da bi dosegli lizbonske cilje. Še naprej je treba obravnavati horizontalna vprašanja, kot so učenje jezikov, evropska potreba po visokokvalificiranih delavcih, trajnostno financiranje in spodbujanje avtonomije, ustvarjalnosti in inovacij na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja. Ukrepe na področju izobraževanja in usposabljanja bi morali stalno podpirati s socialnimi in gospodarskimi dopolnilnimi ukrepi, kot so politike za izboljšanje splošnih življenjskih razmer evropskih državljanov, vključevanje priseljencev in manjšin (zlasti Romov) ter vključitev skupin s posebnimi potrebami (v glavnem invalidov in starejših) na vseh ravneh in področjih izobraževanja. Poleg tega so zelo potrebne pobude za povečanje mobilnosti študentov, učiteljev in raziskovalcev. Posebej bi bilo treba upoštevati športne predmete in povečati njihov obseg v predšolskem, osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. Poudariti bi bilo treba tudi vlogo družin ob upoštevanju vseh vidikov izobraževanja in usposabljanja, od odločilnega pomena njihove podpore študentom (zlasti med priseljenci in manjšinami) pa do potrebe po širšem obsegu socialnih storitev za študente in delavce z družinami. 

Na bolj splošni ravni morata biti izobraževanje in usposabljanje vedno povezana z lokalnimi in regionalnimi možnostmi, na primer tako, da se ju obravnava v okviru razvojnih načrtov ali strategij. Drži, da je mogoče na evropski ravni na tem obširnem področju več narediti, vendar je treba poudariti tudi, da morajo vlade držav članic odigrati bolj dinamično vlogo pri uresničevanju politik in orodij, ki jim jih je Evropska unija že dala, na primer tako, da si zastavijo konkretne cilje, kar zadeva reformo njihovih nacionalnih programov izobraževanja in usposabljanja.

Več info: http://www.europarl.europa.eu/oeil/file.jsp?id=5625672

Povezava na dokument: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+REPORT+A6-2008-0455+0+DOC+WORD+V0//SL&language=SL

DOKUMETI, ZA KATERE JE BILA LJUDMILA NOVAK PRIPRAVLJALKA MNENJA (1)

1.  Mnenje Odbora za kulturo in izobraževanje za Odbor za razvoj o otrocih na posebnem mestu v zunanjepolitičnih dejavnostih EU

Postopek še ni zaključen

Deklaracija novega tisočletja, sprejeta leta 2000, je načrt za spremembe ter poudarja naše skupne vrednote in prizadevanja. Zavedamo pa se, da je za večino od dveh milijard otrok na svetu realnost zelo drugačna, in vemo tudi, da cilji, zastavljeni v konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov leta 1989, še vedno niso izpolnjeni. Na svetu obstajajo očitne razlike, ki jih jasno ponazarja dejstvo, da se, čeprav se po vsem svetu umrljivost otrok zmanjšuje, skoraj 75 % od 62 držav, ki na področju četrtega razvojnega cilja tisočletja o preživetju otrok ne dosegajo napredka oziroma je ta premajhen, nahaja v Afriki. Vsak dan umre 30.000 otrok, mlajših od pet let, čeprav bi jim življenje lahko rešili preprosti, dostopni ukrepi. Če bo šlo tako naprej, razvojni cilj tisočletja o zmanjšanju umrljivosti otrok za dve tretjini ne bo dosežen do leta 2045.

Ljudmila Novak je v mnenju med drugim zapisala, da je zelo pomembno kar največjo pozornost nameniti izobrazbi otrok in mater, zlasti v okviru razvojne politike, ter odpravljanju revščine otrok, ki je eden od vzrokov za mladoletno prestopništvo, zasvojenost z drogami, nasilje in socialno izključenost ter poudarila, da bodo prihodnji pristopi uspešni le, če bodo nevladne organizacije, združenja staršev in izobraževalni zavodi ciljno usmerjeno in učinkovito spremljali te dolgoročne ukrepe. Poslanka je tudi spomnila, da morajo vse strategije o pravicah otrok temeljiti na štirih osnovnih načelih konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah: varstvo pred vsemi oblikami diskriminacije, upoštevanje koristi otroka kot glavno vodilo, pravica otroka do življenja in osebnega razvoja ter njegova pravica do svobodnega izražanja mnenja.

Več info: http://www.europarl.europa.eu/oeil/file.jsp?id=5680252

Povezava na dokument: http://www.europarl.europa.eu/sidesSearch/search.do?type=COMPARL&subType=OPCF&language=SL&term=6&author=28294

ERASMUS

Evropski program sodelovanja na področju izobraževanja študentom ponuja možnost del študijskih obveznosti ali praktično usposabljanje opraviti v eni od sodelujočih držav. Aktivnost je omogočena le študentom, katerih matična institucija sodeluje v Erasmus programu (je pridobila ustrezno Erasmus univerzitetno listino in pridobila sredstva za individualno mobilnost na nacionalnem razpisu). Cilji mobilnosti za študij

• omogočiti študentom pridobiti izobraževalno, lingvistično in kulturno iz izkušnje študija v eni od sodelujočih držav;
• vzpodbujati sodelovanje med institucijami terciarnega sektorja izobraževanja in obogatiti izobraževalno okolje;
• prispevati k razvoju skupine visoko kvalificiranih, široko razgledanih in mednarodno izkušenih mladih posameznikov bodočih strokovnjakov;
• olajšati prenos kreditnih točk in priznavanje v tujini opravljenih obveznosti z uporabo ECTS ali kompatibilnega sistema.

Vsak študent je glede na nacionalna pravila upravičen do pridobitve finančne podpore iz programa Erasmus, do t.i. »Erasmus štipendije«. Erasmus štipendija pomaga kriti dodatne stroške, ki nastanejo zaradi same mobilnosti. Zneski in kriteriji dodelitve sredstev se med leti spreminjajo, zato mora študent vedno najti informacije za ustrezno akademsko leto.

MLADI V AKCIJI

Mladi v akciji je program Evropske unije za mlade. Njegov namen je spodbuditi občutek evropskega državljanstva, solidarnosti in strpnosti med mladimi Evropejci in Evropejkami ter jih vključiti v oblikovanje prihodnosti Unije. Program spodbuja mobilnost znotraj in preko meja EU, neformalno učenje in medkulturni dialog ter vključevanje vseh mladih ne glede na njihovo izobraževalno, družbeno in kulturno ozadje: Mladi v akciji je program za vse!

Za finančno podporo iz programa predlagatelji vsako leto prijavijo na tisoče projektov, namen izbirnega postopka pa je podpreti najboljše. Izbirni postopek poteka na različne načine – odvisno od posamezne Akcije programa:

• za večino akcij velja ta vodnik kot stalen razpis za zbiranje predlogov;
• za nekatere akcije so objavljeni posebni razpisi – te akcije so v tem Vodniku le omenjene.

Zakaj voliti v Evropski parlament? 

 Blažka Hunski je debaterka  in študentka prvega letnika Fakultete za matematiko.

Vprašanje, ki se mi poraja vsakokrat, ko slišim, kolikšna je bila volilna udeležba. Vsakič, ko sem razočarana nad apatičnostjo, s katero veliko ljudi sprejema in dojema  svet okoli sebe.

Da smo del Združene Evrope, smo se odločili volivci na referendumu in naša dolžnost je spremljati politiko unije, katere del smo.

Različni ljudje imajo različne razloge, zakaj ne hodijo na volitve. Nekaterim se ne da, spet drugi imajo bolj trdne argumente, zakaj se ne udeležijo tako pomembnih dogodkov.

 »Ne vem, koga bi volil, saj ne spremljam politike, pa je bolje, da ne grem, kot da obkrožim napačnega.«

Pa si mislim, že že, ampak skorajda moraš biti gluh in slep, da ne vidiš vseh panojev, plakatov, reklam in  programov, ki jih kandidati pošiljajo na dom in vabijo volivce. Kako je mogoče, da se človeka ne bi prav nič dotaknilo? Zagotovo bi se lahko odločili, komu bomo dali svoj glas, če bi se potrudili in prebrali, kaj obljubljajo in za kaj se zavzemajo kandidati. Več, kot bo ljudi, ki jim je vseeno, slabši bodo programi poslancev. Namreč, tudi politika deluje kot sistem povpraševanja in ponudbe. Veliko ljudi z različnimi interesi in zahtevami pomeni boljše programe, nove rešitve problemov,  ki bodo zadovoljili širši krog prebivalstva.

»Ne bo nič bolje.«

Samo pesimisti so prepričani, da je svet v katerem živimo, najboljši možen. Vedno lahko najdemo izboljšavo, na tem temelji naš svet. Na inovativnosti in radovednosti, na optimizmu in ne na fatalizmu, vdanosti v usodo. Če bi tako mislili takrat, ko so še živeli v jamah, bi verjetno še danes jedli surovo meso in se, namesto v službo ali šolo, vsako jutro odpravili na lov. 

»Ne bom volil, ker ni kandidatov, ki bi si zaslužili moj glas. Bojkotiral bom volitve.«

Ta argument je bil pravzaprav tisti, o katerem prav pošteno razmišljam tudi zdajle, ko pišem svoje mnenje na papir. Kaj, če ni prav nikogar, ki bi bil upravičen imenovati se poslanec? 

Vedno obstaja možnost bojkotirati volitve. Ampak, ali je to prava odločitev? Ali bomo res kaj spremenili, če ne bomo šli na volitve? Realistično gledano, je zelo majhna verjetnost, da se bo zbrala zadosti velika skupina ljudi, ki bodo prekašali vse ostale in bodo volitve razveljavljene. Kaj pa bo potem? Kaos.

Res pa je, da se ob nizki volilni udeležbi zamislijo vsi, tudi kandidati. Ampak, dandanes v svetu demokracije in tehnologije  imamo druga sredstva, s katerimi lahko izrazimo svoje mnenje, povemo, kaj nas moti. 

Ni moja naloga, da obsojam ljudi, zakaj ne gredo na volitve, vendar mislim, da bi večina ljudi, ki so jim volitve tuje zaradi zgoraj naštetih razlogov morda samo potrebovali nekoga, ki bi jim povedal,  da so njihovi izgovori pravzaprav iz trte zviti.

Naši predniki so se borili, da so končno lahko izrazili svoje mnenje o politiki,  ne da bi bili obglavljeni, ustreljeni, pogrešani. Priborili so nam pravico, da se lahko svobodno pogovarjamo o politiki in ne le to, omogočili so nam, da lahko celo sodelujemo pri oblikovanju političnega vodstva. 

Volitve v Evropski parlament so prav  tako pomembne kot naše državnozborske ali predsedniške volitve. Evropa ni več daleč. Mi smo Evropa. Mnogo ljudi se tega premalo zaveda. Evro, evropska himna,  evropski standardi na različnih področjih našega gospodarstva, evropska znanost in raziskave, odnosi z ostalimi državami sveta, vse to se tiče tudi Slovenije in zato potrebujemo najboljše politike, da se z njimi soočajo. Evropa potrebuje naše mnenje, zato pojdimo na volitve in pomagajmo urediti ta svet.

Zakaj se politiki včasih bojijo reklame?

Primož Karnar je magistrski študent na Freie Universität Berlin, Humboldt Universität zu Berlin, Universität Potsdam in Moscow State Institute of International Relations (MGIMO). V času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije, diplomirani politolog – smer mednarodni odnosi, dolgoletni debater in vodja debatnega kluba na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Soavtor knjige »Strukturni skladi v Sloveniji – zadostno izkoriščen vir?«

Tudi slaba reklama je reklama. Dobro vemo, kako gre to. Mediji iščejo novice, ki pritegnejo bralce in gledalce. Če že ne senzacionalna in rumena, mora biti novica vsaj odmevna. Medijske osebnosti iz sveta zabave si rade privoščijo škandal. Če ne drugega vsaj vožnja pod vplivom alkohola ali pa ločitev z možem, ki je prav tako znana osebnost in mu malo reklame tudi ne bo škodilo. 

Kako je pa s politiki? Ali bi s škandalom postali uspešnejši, ker so o njih brali na vseh WC-jih po Sloveniji, kjer si ljudje iz rok v roke podajajo rumene časopise? Potrebno je biti previden. Eno je Paris Hilton in njen prevratniški način življenja z vrsto zaporednimi škandali, ki jo nenehno spravljajo v tabloide. Čeprav je neumna, premori zadosti strateške pameti, da si zna narediti reklamo, ko izgine iz tabloidov. Politiku pa praviloma škodi, če ga policija ujame pijanega za volanom. Razen če si plemeniti slovenski Janezek po imenu Jelinčič, ki iz takšnega pripetljaja naredi reklamo. Ampak ne boste verjeli, tudi v Sloveniji se večina politikov izogiba vožnji pod vplivom alkohola. Če ne gre drugače, 'poprosijo' svojega šoferja, da jih z družabnega večera pripelje do domače vile.

Politika je resna stvar. Tudi politiki v Evropskem parlamentu se ukvarjajo z zadevami, ki se nas tičejo. Ni državljana EU, ki ga ne bi zadevala vsaj ena odločitev Evropskega parlamenta v njegovi dolgi zgodovini. Vseeno se izgublja v evropski megli in se le malokrat zavemo, da je tam nekje več sto glav, ki se nekaj gredo. Ali bi mu lahko pomagal en pošteno sočen škandal? Če bi imel njegov predsednik ljubico, ki bi za milijone prodala svojo zgodbo tabloidom, ali pa če bi predsednik poslanske skupine evropskih socialistov pretepel italijanskega predsednika vlade, ker ga je zmerjal. Naslednji dan bi v tabloidih ob sočnih fotografijah paparacev prebirali naslove: »Evropsko obnašanje evropskih poslancev«, »Mehiška nadaljevanka v Strasbourgu«, »Bruseljska evropska štala«.

Evropski parlament verjetno takšnih škandalov ne potrebuje. Če na Google vpišete »Evropski parlament skandal« v različnih jezikih, boste našli malo snovi za rumene strani. Tako je treba, če se gredo resno in odgovorno politiko, naj bo takšen tudi vtis, ki ga dobijo volilke in volilci, ko slišijo za Evropski parlament. Vendar pa tudi evropski poslanci in poslanke niso imuni na pregrešno slo po denarju – o tem več čez nekaj tednov ...

Simon Grabrovec je diplomirani pravnik (Univerza v Ljubljani)  in magistrski  študent mednarodnega javnega in mednarodnega kazenskega prava na Univerzi v Leidnu, Nizozemska. Z debato se je pričel ukvarjati leta 1998 kot srednješolec, kasneje je bil tudi študentski debater, danes je občasni debatni sodnik in predavatelj.

Na volitvah v Evropski parlament ne bom volil iz dveh razlogov. Prvič, mnenja sem, da je neposredno voljen predstavniški organ v Evropski uniji nepotreben in škodljiv; drugič, mislim, da osnovni občutek za demokracijo in politično svobodo državljanu ne pusti, da bi se podredil propagandnemu stroju, ki letošnjo pomlad zopet lomasti po Evropi.

Ne nasprotujem EU; prepričan sem, da je omogočila bliskovit gospodarski in družbeni razvoj, ki ga je Evropa doživela po drugi svetovni vojni in na prehodu v 21. stoletje. Gospodarska blaginja še nikoli ni bila tako visoka, kulturna menjava še nikoli tako intenzivna. Denarna unija in prosto prehajanje notranjih meja se mi zdita samoumevna, karkoli drugega je srednji vek. Mehanizmi, ki so del sistema EU, so pogoj tega razvoja, ne pa njegova nadgradnja; ravno zato so politične kolobocije pri širitvi Unije tako težko razumljive – širitev je smiselna zdaj. Geografske definicije Evrope so pri tem najmanjšega pomena.

Navkljub drugačnemu mnenju evrozanesenjakov (ki jih bolj ženeta lastni karierizem in koristoljubje kot pa ideologija) pa EU ni nič drugega kot mednarodna organizacija, produkt držav zavoljo dosega skupnega cilja. Svoj obstoj in legitimnost črpa iz mednarodnih pogodb. Ne izhaja iz ljudstva in nima suverenosti niti ne potrebuje njenega videza.

Mednarodna organizacija živi pod oblastjo držav ustanoviteljic, te usmerjajo njeno delovanje in jo v skrajnem primeru lahko tudi ukinejo. Res je, ustanovni akti mednarodnih organizacij pogosto predvidevajo organe, neodvisne od držav članic, kar je utemeljeno predvsem z bolj učinkovitim doseganjem ciljev. V EU sta taka organa npr. Komisija in Sodišče. Ključno je razumevanje, da tovrstni »neodvisni organi« obstojijo po volji držav ustanoviteljic in niso vzporedni viri legitimnosti in moči. Vseeno pa se EU razlikuje od ostalih mednarodnih organizacij v širini področja, ki ga pokriva; zdi se, da je določanje smeri družbenega in političnega razvoja v okviru EU (torej z meddržavnimi pogajanji in skozi organe EU)  oddaljeno od ljudstva kot nosilca oblasti – ta argument ima ime že dve desetletji: »demokratični deficit«. Zaradi njega naj bi bil potreben neposredno voljen parlament, podoben nacionalim parlamentom.

Uporaba argumenta demokratičnega deficita za utemeljevanje EP ni prepričljiva. Zgodovina pokaže, da je bilo poudarjanje nedemokratičnosti institucij EU predsvsem orodje nacionalističnih političnih strank, ki zavoljo boljšega volilnega rezultata brez tehtnega razmisleka udrihajo po EU, kjerkoli lahko. Zato se zdi paradoksalno, kako so evrofili od evroskeptikov prevzeli argument in ga razvijajo naprej – nujno naj bi bilo približati EU državljanom skozi bolj neposreden vpliv na njeno delovanje, nujna naj bi bila bolj demokratična EU. Tak argument je mogoče zgraditi le ob predpostavkah, da so odločitve nacionalih vlad nelegitimne in da kakršnakoli oblika posredne demokracije zanika njeno bistvo. Ne prva ne druga predpostavka ne držita. EP torej ni potreben, »tradicionalna« struktura EU kot mednarodne organizacije bi zadoščala zahtevam demokracije – vsaka vlada mora svoje odločitve v okviru EU podvreči demokratični kontroli v domačem ustavnem sistemu. EP ni potreben za dosego ciljev EU, visoka stopnja integracije lahko obstaja tudi brez njega.

Ne samo, da je nepotreben, EP je tudi škodljiv. Neposredne volitve ustvarijo novo politično žarišče, iz katerega izhajajo nove politične smernice. Ni jasno, kakšna je vrednost teh smernic in kakšno je njihovo razmerje do »tradicionalnih« struktur. Argument, da je delo EP demokratični test EU (prim. ameriško doktrino checks and balances) zdrži le, če se pokaže, da je EU enakovredna državi, kar pa ni res. Naklonitev formalne moči EP je le kozmetična – čeprav Komisijo potrdi Parlament, je njena sestava izključno rezultat meddržavnih pogajanj. Člani parlamenta nimajo moči začeti zakonodajni postopek. EP večinoma služi izboljševanju imidža odločitev, ki se sprejmejo drugje, kar je slepitev volilnega telesa in žalitev za demokracijo.

Podobno ni jasna vrednost razprav v EP in njegovih resolucij. V kakšni meri te predstavljajo EU? Kaj storiti v primeru konflikta med (domnevno) bolj demokratičnim mnenjem Parlamenta in realno močnejšim stališčem Evropskega sveta (tj. držav)? Kakšno vrednost imajo izjave poslancev EP za govorniškim odrom? Mnenja sem, da nobene, da pa je možna njihova zloraba, saj etiketa EP daje videz legitimnosti in vtis, da gre za skupno, »evropsko« stališče. Ni utemeljeno pričakovati, da bodo državljani ločili med temi zlorabami in uradnimi stališči tistih, ki so pristojni oblikovati stališča EU. V tem se vidi, kako nenaraven je EP ob boku »tradicionalnih« institucij EU in posamičnih držav in da zanj ni mesta.

V zadnjem delu tega prispevka mi ostane še, da izlijem na papir svoje nestrinjanje s početjem evropskega propagandnega stroja pred letošnjimi volitvami v EP. »Ti odločaš,« je slogan letošnjih volitev in neodvisno od tega, da se samooklicana demokratična institucija reducira na raven izdelka za masovno potrošnjo s tem, da ima uraden slogan in logotip, se sprašujem – o čem? O čem odločam na volitvah v EP?

S slovenskih kozolcev vas morebiti že pozdravljajo veliki plakati, ki vas pozivajo na volitve, ker naj bi s tem odločali o pomembnih temah, ki se tičejo vašega življenja. Nekatera izmed provokativnih vprašanj, ki jih postavlja EP so: kako naj uskladimo družino in kariero, kako naj bo pridelana naša hrana, koliko označevanja (hrane, op. a.) potrebujemo, kakšno vrsto energije potrebujemo in kako odprte bodo naše meje. Glas na volitvah v EP nima nobenega nezanemarljivega vpliva na odločitve EU, vkolikor se navedena področja sploh uvrščajo v pristojnost EU. Propagandna akcija daje vtis, ki ne zdrži niti najbolj površnega preverjanja. Neokusno je napihovanje pomembnosti EP preko njegovih dejanskih pristojnosti z namenom obrnitve poraznega trenda udeležbe na volitvah.

Avtopropaganda EU nasploh in propaganda letošnjih volitev v EP posebej sta žaljivi za evropsko demokracijo, ki je v 20. stoletju doživela kar nekaj režimov, ki so s propagandimi akcijami (domnevno) nevednemu ljudstvu poskušale vtepsti v glavo svoj prav. Vsakršna politična propaganda s strani javnih institucij, vsakršno javno sofinanciranje razprav s predpisanim sporočilom je nesprejemljivo. Demokracija zahteva, da se temu upremo.

Argumentu, da je EP, ki se srečuje v dveh državah in ima sekretariat v tretji, velika potrata denarja, se tule nisem podrobneje posvetil, saj sem se želel osredotočiti na pomembnejši vprašanji – kakšne so zahteve demokracije in ali je EP primeren odgovor na zahteve integracije.

Na volitvah v Evropski parlament torej ne bom volil. Ne bom volil, ker verjamem v Evropsko unijo, ker verjamem v eno Evropo od Reykjavika do Jeruzalema in od Casablance do Vladivostoka. Ne bom volil, ker verjamem v prosti trg, v evro, v schengen. Ne bom volil, ker s svojo odsotnostjo oddam glas za trezno Evropo brez populizma, za Evropo enakopravnih in suverenih držav, združenih za dosego višje blaginje.